MAISTERJADA

Avtor pesmi: Svit Dimic, 7. a

Avtor ilustracije na naslovnici: Adin Dizdarević, 5. b

Rudi se ozre nazaj,

tu pod Kamniško-Savinjskimi Alpami

njegov je rodni kraj.

A kmalu gre v Mengeš

in potlej še v Kranj,

tam umre mu ata,

težko bilo je življenje zanj.

 

Med osnovno šolo in nižjo gimnazijo

živel je pri stricu Sebenikarju.

Ta bil je bogat,

se kar kopal je v denarju,

a ga strašno imel je rad,

saj je ob sina svojega bil,

ko je bil le-ta otrok še mlad.

 

Po nižji gimnaziji v Ljubljano je odšel,

zraven njega bil je tudi njegov brat.

Oba mama je pospremila do gimnazijskih vrat.

Zmanjkalo bi denarja materi,

zato Rudolf v šestem letniku šolo zapusti

in gre proti kadetnici.

 

Na Dunaju uči vojaške se vrline,

kmalu deček mali iz Kamnika

prilezel je do veličine.

 

Maister, ki ubogljiv je in veliko ve,

častnik je že čez leti dve.

A njegovo življenje še zdaleč popolno ni!

Res ni prijetno,

to ni nobena življenjska etika,

spet nekdo mu umre – tokrat brat,

pokonča ga jetika.

 

In če ne štejete od svojcev ata,

zdaj že je ob drugega brata.

Prvi umre zaradi davice,

drugega vrže tuberkuloza,

kaj pa bo naslednja groza?!

 

Čeprav rad ima Avstrijo in njene Avstrijce,

še kar pogreša domače vasice

in slovenske ženice.

A vojaka, ki tako sije,

pošljejo povsod,

tudi do sredine Habsburške monarhije.

 

Potem tako se odloči,

da z Marijo Sterger se poroči.

 

Nemalo denarnih težav imel je Rudi,

a jima Maryjin oče pomaga,

ki kavcijo za njun zakon

avstrijski armadi ponudi.

 

Mary govori jezike tri,

to Maistru se fino zdi.

Še posebej dobro ji francoščina gre od rok,

to Rudiju pride prav,

če na sestanek iz drugih držav

še kakšen oficir pride naokrog.

 

Imela sta otrok dvoje,

to sta Borut in Hrvoje.

Rudolf in Marija,

narodno zavedna spoštujeta državo.

Slovenija njuna je domačija

in s to domačo zavednostjo

sta stopila v stik,

ko sta otrokoma dala staro ime

slovanskih oblik.

 

Ja, ta marljiva Marica,

res bila je ena carica!

Od francoske vlade je dobila odlikovanja,

vodila je slovenski in francoski krožek,

za kar pa potrebuješ kar veliko znanja.

 

A zdaj smo že zašli,

vrnimo se k našemu junaku,

ki je v mesto Graz odkorakal.

Tam v stotnika je napredoval

in spet veliko službeno potoval.

 

Čeprav sam na te okoliščine

ni imel veliko vpliva,

ga država v poljsko mesto Przemysl

kazensko je premestila.

 

Nemški nacionalisti so napadli skupščino

družbe Cirila in Metoda,

kar je v Ljubljani privedlo do upora naroda,

vojaško enoto pa do rabe sile,

zato sledila vojaštvu graja je brez besede mile.

Le-to se maščevalo je pripadnikom slovenskega roda

in Rudiju se spremenila je usoda.

Na Poljskem njegovo domovanje bila je vila,

najprej sam,

potem pridružila sta se mu

tudi mati in družina.

 

Naučil se poljščine je kmalu,

še en jezik več na seznamu.

Predstojniki so ocenili ga

za marljivega moža,

to dobra novica še ena

je za Maistra bila.

 

Potem postane stotnik, poveljnik

podčastniške šole,

dokler huda bolezen

ne prikaže njegovim očem se.

Tu so same grozote, dileme,

dobil je pljučnico in vnetje rebrne mrene.

 

In da ne bi šlo življenje v nič,

da ne bilo bi vse zaman,

zdravit se šel je

najprej v Dalmacijo,

potem v Egipt

v zdravilišče Heldan.

 

Bil na rehabilitacijskem je dopustu,

tam so ga prepoznali kot pljučnega bolnika

in predavanje na šoli je opustil,

ker moral je poslušati zdravnika.

 

Njegova zgodba naprej pelje,

bil poslan je v Celje,

nato še v Maribor.

Kmalu je začasni poveljnik vojske črne,

a nacionalistični Nemci poskrbijo,

da na slabo se obrne.

 

Zaradi svoje narodne zavesti

jim je bil kot v peti velik trn,

nanj so prežali

in ga iskali,

čez drn in strn.

In čez čas mestno poveljstvo

obvestilo je Maistra

o Vašletovem fantu,

velikem prevarantu,

ki bil je del vojske njegove.

Maister obtožb nad Vašletom ni obravnaval,

saj to zanj ni bil neposredni ukaz,

poleg tega Vašle za grehe že plačal je svoje.

A vseeno čez čas

se s tem je sprožil vojaški stroj,

pravi boj!

Proti Maistru diskriminacijska akcija se je sprožila

in »črno vojsko« velikega »nereda« obtožila.

 

Vsi bili so isti,

ti nemški nacionalisti,

ki to so mu zakuhali.

 

Prišla iz Graza je komisija

in ugotovila,

da je vse pretirano in

da tako rekoč

mestno poveljstvo malo »nabija«.

 

Zaradi obtožb bil je Maister v Graz premeščen.

Tam general Hugo Martiny je hotel,

da se Maistru sodi,

očitno mu zares ni bil po godi.

 

A sodišče je Maistra zaradi opravičila oprostilo,

generalu Hugu pa to spet ni bilo fino.

Zdaj je že kar rjovel,

ni ga, čeprav je bilo želeno,

poslal nazaj v Maribor,

pač pa ga je k sebi pozval.

Imel črne je misli 

in zlobnih idej polno vrečo,

za dvajset dni poslal je Maistra v ječo.

 

Maistrov ugled bil je načet,

skrbelo ga je za vzor,

saj človek,

ki ne bil bi seznanjen s to stvarjo,

bi mislil,

da kaj resnega je bilo.

 

In v tem zapornem času,

ko smel ni v Maribor,

zanimivo je,

da je postal major.

 

In dobil je od ministrstva pohvalo,

da v vojni dobro opravlja delo,

kar srca mu ni ogrelo,

temveč mu je grenak okus pridelo,

saj glede na vse okoliščine

precej ironično se je zdelo.

 

Po vrnitvi iz zapora

je zaprosil za vrnitev v Maribor,

vzrok: dobil pljučni je katar.

Končno so ga izpustili

in to je bil zanj velik dar.

 

Vrnil se je,

spet je poveljnik okrožne črne vojske postal

in to do razpada monarhije tudi ostal.

In ker je nezadovoljstvo že nekaj časa krepilo svojo moč,

Avstro-Ogrska ni razpadla kar čez noč.

Jeseni 1918 je bila razglašena

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov,

kmalu tudi republika Nemška Avstrija,

toliko novih držav, zastav in grbov.

Novi državi,

nova nasprotja,

novi težavi.

 

Še sreča, da Maister je v ta nasprotja posegel

in z nizom novih nam stvari postregel.

Maribor zdaj bil je že nemški precej,

Nemci so ga hoteli imeti že od prej.

In nemški bo!

To bilo je kar samoumevno.

A Maister, ki imel je rad svojo domovino

in je ravnal prizadevno,

je sklical slovenske mariborske častnike vse,

na sestanku dogovorili so se,

da ukrepati potrebno je.

Potlej zbral je čete

in za dobro države zagrozil,

da bo šel pred vojaško sodišče vsak,

ki mu ne bo sledil.

 

To delal je brez posvetovanja z drugimi,

na lastno pest,

še sreča,

da imel je tako čisto vest!

 

Maister je igral na vse ali nič

in bil bi hudič,

če slabo bi se odvilo.

Grožnja s sodiščem bila je vprašljiva,

a se zato nobena duša ni zmenila,

vsaka se mu je podredila.

Telefoniral je predsedniku Narodnega sveta za Štajersko,

nato je šel v pisarno polkovnika Holika

in prevzel njegovo pisarno zelo frajersko.

 

Sprožil je alarm

in povedal vojakom,

da prevzel je oblast.

Boril se je za narod,

boril se je za čast.

 

Zaprosil Narodni je svet za Štajersko,

za čin generala.

Na koncu pa se je

po njihovem kratkem obotavljanju

tudi zadeva tako končala.

Kmalu po pogovoru z brigadirjem graškim

je vsem navzočim povedal

z glasom junaškim,

da je general postal

ter da noben nemški vojak

v državi ne bo ostal.

 

Skozi Maribor je potekal glavni železniški tir,

a to je prineslo tudi veliko ovir.

Z bojišč so prihajali vojaki

skozi Maribor so se peljali z vlaki.

Delali so samo zmešnjavo,

vdirali so v hiše in vojaška skladišča,

kjer iskali so hrano.

 

A naš Rudi

se spet potrudi,

razdeljevanje hrane uvede.

Tako je trajalo kar nekaj časa,

a Nemci v rokavu

so imeli še enega asa.

 

Zeleno gardo so ustanovili,

radi Maribor bi osvojili.

Maister hotel jo je razorožiti,

pozval Slovence je

javno za priključitev k svoji vojski

in res, med njegove vrste

odkorakalo veliko je ljudi.

Vsi so šli za državo.

Tako, slavno!

Maistru je pritrdila sama narodna vlada,

da Zeleni gardi pove,

naj orožje odlože,

ako ne,

jim poleg kosti zlomijo še srce.

 

In Maistrovi vojaki

so kar z akcijo začeli.

Vse skupaj bilo je zelo kratko,

v 47 minutah so gardo razorožili,

vse je šlo prav gladko.

Ja, šlo je lahko,

pa še žrtev skorajda ni bilo!

 

Zelenogardisti so oddali opremo, uniforme in orožje,

šli so iz države naše

in vse je bilo prav fino, prav božje.

Še danes dvignemo v zrak

čaše Maistru v čast.

 

Zahvalimo se Maistru,

da imamo danes tako veliko kokoško,

boril se je tudi za Koroško.

Pa se je žrl,

ker cela ni ostala naša domovina draga,

a že Maribor in del Koroške,

je odlična zmaga!

 

Kot da ni dovolj bil ta podvig,

je bil drugače

prav strasten bralec knjig.

Pa pisal poezijo,

v njegovih pesmih

se čustva do domovine kar stopijo.

In tudi ljubiteljski slikar,

če povzamemo vse skupaj,

bil je domoljub, miren človek,

ki ni delal za denar.

 

Zjokajmo za povrh se,

da tak mogočen mož,

kapi leta 1934 podlegel je.

Ogromno ljudi bilo je na pogrebu,

s častmi so od njega poslovili se,

zdaj je tam na nebu.

 

Tam viha muštace,

se smehlja

in gleda te nove, nore ljudi,

reveže in bogataše.

 

100 let je, odkar postal je častni kamniški občan,

150 let od rojstva

in 90 let od smrti je minilo.

Takrat se njegovo je telo odločilo,

da nas bo zapustilo.

 

A duša njegova

je vesela vedno znova

in tu je z nami radostna,

da vsak slovenski

človek ga pozna.

Vsi trije učenci (Svit s svojim literarnim delom, Adin in Liana pa z likovnima deloma) so sodelovali na 11. nagradnem natečaju z naslovom »Leto generala Rudolfa Maistra, ki ga je razpisal Koordinacijski odbor veteranskih in domoljubnih organizacij občine Kamnik.