Častni občan Kamnika skozi moje oči

Avtorica besedila: Hana Brezar, 9. a

Avtor naslovne risbe (Rudolf Maister): Maks Turk, 9. b

Mesto Kamnik je do zdaj podelilo naziv častnega občana 25 osebam. Naziv se jim je podelil na podlagi njihovega prispevka Kamniku in kamniški občini. Prvi naziv je bil podeljen leta 1903, torej v obdobju Avstro-Ogrskega cesarstva, trije naslovi v predvojni Jugoslaviji, pet pa v povojni Jugoslaviji, od tega so bili kar štirje politiki. Nobeden od teh politikov ni bil Kamničan.

Ostalih 16 nazivov je bilo podeljenih v samostojni Sloveniji, prvi leta 1990 in zadnja dva leta 2022. V tem obdobju so bile vsebine, s katerimi so se ukvarjali, zelo različne. Opaziti je, da v času samostojne Slovenije ni več toliko poudarka na politiki, temveč na drugih temah, kot so zgodovina, glasba, šport, gasilstvo, umetnost in podobno.

Leta 1903 je bil podeljen naziv častnega meščana mesta občine Kamnik Janu Vaclavu Legu, ki je bil s Češke. Bil je uradnik, zelo pomembno pa je prispeval tudi k razvoju kulture, še posebej glasbe. Jan Vaclav Lego je opise Kamnika z okolico pošiljal v različne češke časopise in tako so Kamnik in Slovenijo poznali tudi v tej državi. Kamnik mu je močno prirasel k srcu, saj je tudi pozneje, ko se je upokojil in preselil nazaj na Češko, še vedno gojil stike s Slovenci in vsako leto obiskal Slovenijo.

V predvojni Jugoslaviji sta naziv častnega meščana prejela tudi Rudolf Maister, v Kamniku rojeni narodni heroj, general, rodoljub in umetnik, ki je s svojimi domoljubnim dejanjem, ko je obranil našo avstrijsko-slovensko mejo, ponesel v svet tudi ime Kamnik, in Oton Župančič, ki se je rodil v Beli krajini, pozneje pa živel v tujini in nato v Ljubljani. Oton Župančič je bil zelo navezan na Kamnik. Večkrat je prespal v graščini na Zapricah in zahajal v malo gostilno Vinska trta pri Vivodovih v današnji Parmovi ulici. Poznal je tudi veliko pomembnih Kamničanov, še posebej je prijateljeval s Franom Albrehtom, saj je bil poročen s sestro njegove žene. V Kamniku je napisal delo Veronika Deseniška. Čeprav ni živel v Kamniku, je ob 50-letnici svojega rojstva leta 1928 zaradi svojih pomembnih del (pesmi, poezije, prevodov …) in nasploh dejanj, ki so bila pomembna za kulturo, slovenski jezik in narod, pa tudi zaradi svojega ugleda prejel naziv častni meščan občine Kamnik. Bil je zadnji dobitnik naslova častni meščan Kamnika, vsi naslednji prejemniki so dobili naziv častni občan Kamnika. Tako je leta 1937 prav Župančičev zelo dobri prijatelj dr. Josip Nikolaj Sadnikar, ki se je rodil in umrl v Kamniku, prvi prejel naziv častni občan Kamnika. Njegovo največje delo je ustanovitev prvega slovenskega zasebnega muzeja, uvajanje veterinarske službe in ukvarjanje s fotografijo, deloval pa je tudi v številnih društvih. Do tega je prišlo, ker je že od najstniških let zelo rad zbiral stare predmete. Njegovo delo je s Slovenijo seznanilo tudi druge države.

V povojni Jugoslaviji je naziv častni občan Kamnika prejelo kar pet pomembnih mož. Prvi med njimi je bil Josip Broz Tito, ki je vsem dobro znan kot predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije in maršal Jugoslavije. Kot mladenič je kot ključavničarski pomočnik delal v tovarni kovinskih izdelkov v Kamniku, ki je bila predhodnik današnjega Titana. Pozneje se je še vedno rad vračal v Kamnik, predvsem v Kamniško Bistrico, kjer se je rad udeleževal lova na divjad. Naziv častni občan so mu predali leta 1953 v Beogradu, 16 let kasneje pa je ta naziv prejel še njegov bližnji sodelavec Edvard Kardelj, ki je bil s samim Kamnikom povezan bolj malo, izjema je le omenjeni lov na divjad v Kamniški Bistrici. Edvard Kardelj, marksistični teoretik, politik, državnik, publicist in narodni heroj, ki je dosegel mnoge visoke položaje, nagrade in priznanja, je bil namreč leta 1969 za častnega občana proglašen v vseh slovenskih občinah, torej tudi v kamniški.

Sledil jima je dr. France Stele, ki je bil rojen v Tunjicah. Bil je pomemben slovenski umetnostni zgodovinar, konservator, profesor, likovni kritik, urednik in začetnik slovenskega spomeniškega varstva z mnogimi nagradami. Bil je zelo dober pisec, saj je napisal okoli 600 razprav, poročil, esejev in publikacij, je tudi dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, po njem pa se imenuje Umetnostnozgodovinski institut Franceta Steleta ZRC SAZU. Slovensko konservatorsko društvo slovenskim zaslužnim konservatorjem že več kot trideset let podeljuje Steletove nagrade in priznanja. Naziv častni občan Kamnika mu je bil podeljen leta 1971, eno leto pred njegovo smrtjo. Deset let pozneje sta bila istega leta podeljena kar dva naziva, kar se je kasneje zgodilo le še leta 2003 in 2022. Naziv častnega občana sta prejela narodna heroja in revolucionarja Franc Leskovšek – Luka in Miha Marinko, ki nista bila Kamničana. Prvi je bil nekaj časa kovinar v kamniškem Titanu in deloval na kamniškem, po njegovi zaslugi je Kamnik dobil spomenik Rudolfa Maistra, drugi pa je podobno kot Edvard Kardelj prejel naziv v več občinah, tudi v kamniški.

Po osamosvojitvi Slovenije podeljevanje naziva častnega občana Kamnika ni bilo več tako politično obarvano. Naziv pa je bil od leta 1990 do danes podeljen 16 osebam. Leta 1990 je ta prestižni naziv prejel v Kamniku rojeni Emilijan Cevc, ki je bil zelo pomemben umetnostni zgodovinar, profesor in znanstvenik evropskega slovesa ter član številnih znanstvenih ustanov. Zanimal se je za veliko stvari in pri vseh je bil uspešen. Bil je tudi zagret zbiralec predmetov. Za Kamnik je bil zelo pomemben, ker je pomagal raziskovati in skozi vsa leta ohranjati kamniško dediščino. Poskrbel je, da so se drugi seznanili s Kamnikom tako, da je o njem pisalo v knjigah in publikacijah, o njem je napisal tudi številne strokovne prispevke. Dolga leta je tudi usmerjal prenovo Malega gradu ter sodeloval pri restavriranju cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom. Šest let pozneje, torej leta 1996, je bil naslov podeljen Tonetu Cererju. Bil je zelo pomemben Kamničan. Poleg mnogih njegovih drugih plavalskih dosežkov je najbolj pomembno njegovo 5. mesto na Olimpijskih igrah v Londonu leta 1948, ki je dolga leta veljal za najboljši slovenski plavalni dosežek. In čeprav se je pozneje preselil v ZDA, je bil še vedno tesno povezan z rodnim Kamnikom. Eno leto za njim je bil naslov častnega občana podeljen Viktorju Mihelčiču, ki se je sicer rodil v Beli krajini, a se je pri 25. letih preselil v Kamnik, kjer je pred in po drugi svetovni vojni deloval kot organist, pianist, glasbeni učitelj, mentor, zborovodja, dirigent, član godbe in različnih instrumentalnih skupin, zelo znan pa je bil tudi kot skladatelj. Prinesel nam je veliko pozornosti s svojo glasbo.

Leta 2000 je bil za 60 let predanega in uspešnega dela na področju gasilstva naziv častni občan podeljen Jožetu Berlecu. Leto pozneje ga je prejel Cene Matičič, ki se je ukvarjal z veliko stvarmi, npr. z glasbo, poklicem učitelja, politiko, in bil zelo pomemben pri ustanavljanju kamniške gimnazije. Sledil mu je arheolog in pedagog Stane Gabrovec. Zelo ga je zanimala zgodovina, zato mu je bilo delo kustosa v Narodnem muzeju pisano na kožo. Kljub temu da je njegovo šolanje prekinila vojna, je bil še vedno odličen akademik.

Nikolaju (Niku) Sadnikarju, sinu častnega občana Josipa Nikolaja Sadnikarja, je bil naslov podeljen leta 2003. Ukvarjal se je z veliko stvarmi; z zdravstvom, zbiranjem starih predmetov, turizmom, športom in še marsičem. Vse, kar je naredil na teh področjih, zelo dobro zaznamuje Kamnik, saj je prispevalo k njegovemu razvoju in prepoznavnosti v nacionalnem in evropskem prostoru. Istega leta je bil naslov podeljen tudi Vinku Repanšku, ki je bil zelo pomemben ekonomist, ustanovil je skavtsko organizacijo v Kamniku in zelo pripomogel pri pridobitvi lastne sorte krompirja. Zaradi pomembnega doprinosa k slovenskemu kmetijstvu si je tudi zasluži ta naziv. Leto pozneje je bil naslov podeljen Samu Vremšaku, ki je živel in deloval v Kamniku. Bil je zelo pomemben glasbenik, ki je Kamniku prinesel veliko slavo. Po njem se tudi imenuje dvorana Glasbene šole Kamnik.

Umetnostni zgodovinar in likovni publicist Mirko Juteršek je sodeloval z mnogimi muzeji, bil je tudi direktor Slovanske knjižnice v Ljubljani in veliko prispeval k razvoju likovne galerijske dejavnosti v Kamniku in Sloveniji, za kar je leta 2007 prejel častni naziv Kamnika. Tri leta pozneje je bil naslov podeljen Tomažu Humarju, ki je najbolj poznan zaradi svoje ljubezni do alpinizma. Od mnogih dosežkov je zelo prepoznaven njegov vzpon na Himalajo. Posnel pa je tudi tri filme. Prinesel je slavo Sloveniji in Kamniku, saj so njegove dosežke spremljali po celem svetu. Všeč mi je naslov njegove knjige Ni nemogočih poti, saj ga lahko vzamemo kot življenjski moto.

Leto pozneje je bil naziv podeljen Francetu Tomšiču, ki je bil rojen v Šmarci. Bil je borec za delavske pravice in samostojno demokratično Slovenijo, zato sodi med najpomembnejše Slovence zadnjih dveh desetletij 20. stoletja. Častni naslov občana mu je bil podeljen za izjemne dosežke na področju demokratizacije slovenske družbe, ker je bil med prvimi pobudniki za odhod Slovenije iz skupne države in zahteval plebiscitno odločanje o bodoči usodi Slovenije. Sledil mu je Aleksander Doplihar, ki je bil za Slovenijo zelo pomemben s svojim prispevkom k medicini. Zavzemal se je predvsem za prostovoljno delo, za katerega je prejel posebno zahvalo Slovenskega zdravniškega društva za življenjsko delo na področju prostovoljstva. Za prostovoljno delo je nagovarjal tudi mlade. Tri leta za njim, torej leta 2015, je naslov prejel Janez Majcenovič. Tudi on je pokazal svoje delo na različnih področjih. Strastno se je ukvarjal z glasbo, športom, šahom in drugimi stvarmi. Naziv mu je bil podeljen za življenjsko delo na področju naravoslovnih strok ter pomenljive prispevke, ki jih je ob poklicnih zadolžitvah vseskozi dopolnjeval z govorico glasbe in v spremstvu vrednot najširših duhovnih razsežnosti. Z vsem tem je pripomogel k prepoznavnosti Kamnika.

Lansko leto je ta naziv dobil še Anton Tone Smolnikar. Prislužil si ga je z življenjskim delom na področju novinarstva. Z njim je poročal o kamniških uspehih, pripomogel pa je tudi k zagonu kamniške lokalne samouprave. Kar štiri mandate je kot župan vodil kamniško občino in v tem času zelo pripomogel k njenemu razvoju. Poleg njega je naziv častne občanke Kamnika kot prva ženska prejela dr. Marjeta Humar. Prejela ga je za odličen prispevek k demokratizaciji na kamniškem ter za ohranjanje spominov za obdobje osamosvajanja Slovenije. Pa tudi za spodbujanje narodne zavesti, utrjevanje domoljubja, raziskovanja zgodovine in sedanjosti ter naravnih danosti kamniške občine. Pomembnih je njenih trinajst zvezkov Kamniškega zbornika in nasploh njeno delovanje na področju kulture ter delo na področju slovaropisja in jezikoslovja.

Ugotovila sem, da je bil vsem častnim meščanom in občanom ta laskavi naziv podeljen za časa njihovega življenja, le pri dveh je bilo drugače. Tomaž Humar je naziv častnega občana prejel leta 2010, eno leto po svoji smrti. Prav tako je eno leto po svoji smrti, leta 2011, naziv častnega občana prejel France Tomšič.

Ponosna sem, da živim v občini, ki so jo zaznamovali tako sposobni in pomembni posamezniki. Vsak je na svojem področju širil znanje in veščine med svoje sokrajane, someščane in sodržavljane. Pri vseh so njihovi dosežki prestopili tudi državne meje. S tem se je ime Kamnika in Slovenije poneslo v svet.

Ugotovila sem, da so vsi prejemniki tega pomembnega naziva ponesli ime našega mesta po celi državi in tudi širše. Njihov prispevek je bil velikokrat zelo pomemben za razvoj našega kraja. Na začetku je bilo več politikov, po osamosvojitvi Slovenije pa politikov med dobitniki (skoraj) več ni. Najbrž je bilo to zato, ker se je Slovenija ustalila kot država in so za razvoj kraja postale pomembnejše druge teme.

Nenavadno se mi zdi le, da je bil častni naziv do zdaj dodeljen le eni ženski. Seveda sem zelo ponosna na to, saj je dr. Marjeta Humar zelo veliko dosegla. Tudi zdaj nadaljuje s svojim vrhunskim delom. Menim pa, da je še veliko žensk, ki so s svojim delovanjem pomembno zaznamovale Kamnik in bi si prav tako zaslužile ta laskavi naslov. Kot primer predlagam, da bi ta naziv posmrtno moral biti dodeljen gospe Mariji Veri. Bila je svetovno znana slovenska gledališka igralka in režiserka, ki je Kamnik in Slovenijo ponesla v svet, ko še ni bilo interneta in je dobro ime potovalo po svetu počasneje, a zato vztrajno in zanesljivo.

Večina prejemnikov je bila tesno povezana s Kamnikom, na kar smo lahko zelo ponosni. S svojimi deli so pokazali svojo resnično ljubezen in skrb za Kamnik in celotno Slovenijo, zato bom tudi v bodoče z zanimanjem spremljala nove dobitnike in njihove dosežke.

S prispevkom Hana sodeluje na 10. nagradnem natečaju z naslovom “Častni občan Kamnika”, ki ga razpisuje Koordinacijski odbor veteranskih in domoljubnih organizacij (KOVDO)