Dolga vožnja

Avtor zgodbe: Tim Razboršek, 9. b 

Dolga vožnja

Preden bi moral iti v Belgijo in kasneje na Škotsko, je turistična agencija odpovedala potovanje zaradi premalo prijav in zato sem jaz sestavil načrt za potovanje, s katerim se je moja mati strinjala.

15. 7. sva se že zgodaj zjutraj odpravila proti Nürembergu. Na poti je bil en krajši zastoj in po osmih urah sva končno prispela. Obiskala sva tudi bavarsko deželno sodišče, ki je znano po Nüremberških procesih, v katerih so sodili vsem ujetim visokim članom nacionalno-socialistične stranke ali na kratko nacistične stranke. Večinoma so bili obsojeni na smrt, a nekaterim je uspelo dobiti le zaporno kazen. Arhitektura tega bavarskega mesta pa je prečudovita.

Naslednji dan sva šla proti Strasbourgu v Franciji in na poti so bile avtoceste brez omejitev, na katerih so nekateri vozili več kot 200km/h. V mestu je ogromna katedrala, ki ji je namenjen tudi muzej, ki ponazarja, kako je bila zgrajena. Trajalo je več kot 400 let, da so jo uspeli zgraditi. Imeli so tudi muzej tankov iz druge svetovne vojne in notri je bil tudi en bombnik B-25.

Proti Luksemburgu je nastal še en zastoj, a ni bil preveč dolg, zato sva hitro prispela na grad Vianden, v katerem imajo odlično ohranjene viteške oklepe ter orožje. Glavno mesto je bilo tudi zelo lepo in zato ker je Luksemburg finančno središče, imajo tam veliko izdelkov in medijev iz drugih držav z razlogom, da ljudje lahko spremljajo delnice in druge finančne novice.

Ustavila sva se v rojstnem kraju znanega izumitelja saksofona Adolpha Saxa in si ogledala njegovo rojstno hišo, nato pa sva šla v kraj, ki sem se ga še najbolj veselil. To je bil Waterloo. V Waterlooju so leta 1815 Prusi in Britanci premagali Napoleona in bitki sta namenjena mogočen spomenik na vrhu hriba in muzej. V Bruslju sem videl Atomium, ki je zgradba v obliki molekule bakra, ki so jo zgradili leta 1958. V muzeju inštrumentov pa so imeli zelo lepo ohranjene primerke inštrumentov iz vseh obdobij.

Amsterdam pa je bil grozen, saj je bilo po ulicah povsod bruhanje in vse smrdi po travi. Imeli so tudi čudne spominke in marihuanine lizike. V hišo Ane Frank pa sploh nisva mogla vstopiti, saj moraš karte kupiti mesece vnaprej in glede na to, da je bil ta izlet nepričakovan, tega nisva mogla storiti.

Na koncu sva šla še v Köln, kjer so imeli tovarno čokolade Lindt, nazaj grede pa še v Koncentracijsko taborišče Dachau, ki je bilo delovno taborišče v času druge svetovne vojne in tudi prvo svoje vrste, a v njem so se zgodile grozne stvari, ki jih še danes ne smemo pozabiti.

Izlet mi je bil všeč, a je bil zelo naporen in skupaj sva prevozila več kot 3000 kilometrov, poleg tega pa je mami dobila iz Nemčije še kazen za prehitro vožnjo.