RAZLAGALNE PRIPOVEDKE S SEDMOŠOLCI

Pri pouku slovenščine v sedmem razredu smo obravnavali razlagalne pripovedke. Učenci so za domačo nalogo morali napisati svojo razlagalno pripovedko in nastalo je kar nekaj zanimivih pripovedk. Uživajte v branju.

ČELADA

Ljudje so se radi vozili z kolesi. Vendar so večkrat padli in se udarili v glavo.

Ko je nekoč nekdo počival na obali v senci kokosove palme, se je zgodilo, da mu je kokos padel na glavo. Razpolovil se mu je, ena polovica pa ostala na glavi. Seveda ga je bolelo in bil je preveč zmeden, da bi si kokos odstranil z glave. Nesrečnežu je v tistem trenutku s palme na glavo padel še en kokos. Ugotovil je, da je njegova glava zaščitena pred udarci s kokosovo polovico, ki mu je prej ostala na glavi.

Tako se je porodila ideja o čeladi.

Učenci 7. a po ideji Tarisa Ličine

ZVEZDE

Družine so vedno zvečer, ko je postala tema, odšle notri, se pripravile na spanje, šolo in službo. Nihče pa ni bil zvečer zunaj. Nekega dne pa fant po imenu Zvezdan ni mogel zaspati, zato je odšel ven in se ulegel na ležalnik. Vse, kar je videl na nebu, je bila luna in tema. Hišo je imel ob plaži, zato si je šel poiskati nekaj kamenčkov, saj se je vedno, ko mu je bilo dolgčas z nečem zamotil. Ko je prinesel kamenčke, so bili vsi bele barve. Ulegel se je nazaj in začel metati kamenčke v nebo. Tretji kamenček je vrgel tako visoko, da je ostal na nebu in se pričel svetlikati. Najprej je pomislil, da si to domišlja, a po nekaj sekundah je dojel, da je kamenček zares ostal na nebu.

Rekel je, da bi bilo dobro imeti več takih kamnov na nebu, da ne bi bilo nebo tako temno in prazno. Zato je celo noč metal kamenčke v nebo. Rekel si je tudi, da mora ta izum poimenovati po sebi in pomislil. Ime mi je Zvezdan, kaj pa, če bi bile to zvezde. In tako se je odločil za ime zvezde.

Še veliko let je delal zvezde, kasneje je začel delati vzorce, eden od njih je v obliki vozu. Seveda je veliko ljudi videlo zvezde, zato je Zvezdan vsem povedal, kako nastanejo in tako so lahko tudi drugi dodali kakšno zvezdo.

Tako so nastale zvezde, ki še danes svetijo na nebu.

                                                                                     Kaja Turk, 7. a

VULKAN                                                                                                   

V majhni vasici je živel kmet. Bil je zelo pogumen in močan moški. Nekega dne pa se je kmet odločil, da bo odšel na neko goro, kjer raste skrivnosten sadež. Nihče se ni smel dotakniti tega sadeža. V starih časopisih je vedno pisalo, če sadež vzameš ali ti pade na pamet, da ga ugrizneš, umreš ali pa te vzame hudič. Seveda so se tega vsi zelo bali, razen kmeta. Po dveh urah hoje po gori, je prišel na vrh in zagledal sadež. Takrat ga je bilo prvič zares strah, a po drugi strani ga je zelo zanimalo, kaj se bo zgodilo, zato je vzel sadež, ga počasi ugriznil in kar naenkrat BUM. Kmet je padel v veliko globoko luknjo, ki se je naredila na vrhu gore. Luknja je bila zelo zelo globoka in strašljivo temna. Kmet je takrat ugotovil, da ga je vzel hudič, saj je slišal tudi njegove jezne krike. Kar naenkrat je iz luknje začela špricati oranžno-rdeča svetloba. Seveda gora takrat ni bila več gora temveč nekaj zelo visokega in črnega. Tako zdaj vemo, kako je nastal vulkan.

                                                                                     Eva Nartnik, 7. a

POTRES IN LJUDJE

Predniki nas, naših staršev in naših starih staršev so še prebivali v starih, iz lesa, blata, kamenja in trsja zgrajenih kočah. Vsakič, ko se je zatreslo, so se prestrašili in hiša se jim je podrla. Tako so morali po vsakem tresenju zemlje zgraditi novo kočo. Takrat pa se je našel junak, kateremu ni znanega imena. Odločil se je, da ugotovi razlog teh tresenj tal. Dolgo je iskal vzrok in na koncu razglasil, da se tla tresejo, ko zemlja kiha. Mi še dandanes poznamo to tresenje in ga imenujemo potres.

Hana Kozjan, 7. b

TRIGLAV IMA TRI GLAVE

Nekoč je pod vodo živela velika triglava pošast. Vse ribe, vse morske živali so se je izogibale, saj jih je bilo strah. To triglavi pošasti ni bilo niti najmanj všeč, poleg tega pa je imela že polno glavo te slane vode. Zato se je odločila, da bo šla živet na kopno. Bil je deževen dan in pošast je že toliko časa hodila po kopnem, da so jo bolele noge. Našla je primeren kraj za počitek in se usedla vanjo in zaspala. Nato je posijalo sonce. Pošast je še vedno spala in ker ni bila vajena sonca, je okamenela.

Tako je nastala ogromna gora, ki je v bistvu triglava pošast in zato jo imenujemo Triglav, ker je imela pošast tri glave.

                                                                                     Eva Hace, 7. b

KAKO JE NASTALO MESTO KAMNIK – PRIPOVEDKA

Nekega dne pred davnimi časi je zraven reke Bistrice živel starec, ki je bil po postavi majhen in bradat. Spadal je med tlačane Attemškega kralja Frederika. Kralj Frederik je bil zelo neprijazen in skopušen.

Starec je nekega jutra odšel do reke, da tam zajame vodo, s katero bo zalil ubogo gnilo repo. Na bregu reke je srečal pobiralca davkov, ta pa ga je spraševal, koliko repe ima, da jo bo lahko dal kralju. Starec mu je rekel, da mu repo glodajo hrošči in da ni pridelal nič repe. Nad starca je kralj zato poslal tri može, da bi ga odpeljali v ječo in tam mučili. Ko so ga zgrabili, so ga odpeljali v grajsko ječo, zaprto s kovinskimi rešetkami. Ni vedel, kaj naj naredi, zato se je po devetih dneh odločil, da poišče rešitev. Skozi majhno špranjo je pri rešetkah zagledal ptičico, ki mu je rekla: »Pokazala ti bom, kje je ključ in te rešila.« Starec je res našel ključ in pobegnil z gradu. Kralju Frederiku so stražarji sporočili, da starca ni nikjer. Starec je tekel po gozdu ter uspel najti votlino, v katero se je skril. V votlini je ostal do noči, nato pa se je odpravil do naselja tlačanov, kjer je vsem sporočil, da so v grajski ječi zaprti bratje in njihovi sinovi ostalih tlačanov. Tlačani so se ponoči odločili, da se uprejo kralju. Naveličali so se njegovega izkoriščanja in nadvlade. Pograbili so motike, lopate, grablje in kose. Ko so se upravniki z vozom zgodaj zjutraj pripeljali do tlačanskega naselja, so jih uporniki zabodli in usmrtili tako, da se jih je še grajska straža prestrašila. Iz gradu se je videlo, da vsaj tisočglava množica divja po ravnici. Kralj Frederik je takoj ukazal, naj vse pobijejo in ustavijo njihov nedopustni upor. A kralj upora ni mogel zatreti niti z najboljšo kraljevo konjenico. Jezni tlačani so se z veliko hitrostjo povzpenjali do gradu kralja Frederika, ki se je bohotil visoko nad reko Bistrico. Kralj se je zato zatekel na najvišji stolp. Uporniki so vdrli skozi grajska vrata in poteptali viteze s helebardami. Kralj tako ni imel izbire in se je moral predati množici. Ljudstvo ga je obtožilo mučenja in grdega ravnanja s tlačani. Rabelj mu je odsekal glavo z majhno sekirico. Grad je bil poln razkošnih oblek in zlatih palic. Iz kamnov samega gradu je ljudstvo zgradilo prve kamnite stavbe ob reki Bistrica. Iz zlata so kupili veliko lesa, hrane ter pijače, da ljudstvo ni več živelo v pomanjkanju.

Starec je bil izbran za novega kralja, in še danes gleda z vrha Malega gradu ter mesto Kamnik varuje pred potresi, vojnami, poplavami in sušo. Glava kralja Frederika pa je še dandanes gradnik v temelju glavne ceste, ki se vije ob Kamniški Bistrici. 

Jernej Zavasnik, 7. b

KAKO JE NASTAL KAMNIK

Naši predniki so včasih živeli le ob obalah slovenskega morja. Toda tam so se naveličali živeti. Sklenili so, da si poiščejo nov dom. Potovali so po vsej deželi čez planote, gore in nižavja. Nikjer niso bili zadovoljni. Neke noči je njihovo pot prekrižala lisica. Rekla jim je: »Povzpnite se na prvo goro ali hrib, ki ga boste zagledali. Če bo ponoči strela trikrat udarila ob tla, zaspite in zjutraj vas bo čakalo mesto, ki si ga želite.«

To so tudi storili. Strela je udarila prvič … drugič in nato še tretjič. Zaspali so. Ko so se zjutraj zbudili, se je pod njimi razprostiralo lepo mesto. Bilo je majhno, toda ravno dovolj veliko za vse te ljudi. Zato še dandanes Kamničani živijo mirno in srečno življenje na svoji zemlji.

Lučka Oražem, 7. b