Zadnji spis
Se že bliža. Še en konec. Konec osnovne šole. Ustanova, v kateri smo preživeli 9 let svojega življenja. Se skupaj učili, družili, spoznavali in učitelje spravljali ob živce. Se skupaj igrali, učili brati in vezati vezalke. Vse to smo doživljali skupaj, da se bomo zdaj, po devetih letih razšli in odšli vsak po svoji poti.
Postali bomo fazani in ponovno bomo najmlajši na šoli. Tega si sploh ne predstavljam. Da nekaterih ljudi, s katerimi sem preživela to dolgo obdobje v življenju, morda sploh ne bom več videla. Spet bom morala spoznavati nove ljudi, si najti nove prijatelje in sprejeti nov vsakdan. A do konca je še en mesec, tako da bom poskušala to obdobje čim bolj izkoristiti za druženje s sošolci in sošolkami. Upam, da se bomo po končani šoli še družili in videvali ter obujali spomine, ki smo jih ustvarili v teh preteklih letih. Ti so bili zelo lepi, tako da bi jih bilo škoda pozabiti. Skupaj smo šli čez dobre in prav tako slabe trenutke. Zdaj pa mislim, da je v vseh strah, kakšno bo naslednje leto. Nihče ne ve, ali bo sprejet na novo šolo, katere sošolce bo imel v razredu in ali bo kakšnega že poznal od prej. Ampak dajmo to za enkrat še na stran. Kot sem že omenila, do konca šole je še en mesec in v tem času je treba še veliko postoriti. Čaka nas še veliko ocen in organiziranje valete. Z organizacijo nam ta trenutek ne gre najbolje, a verjamem, da bo valeta na koncu odlična. Konec koncev v šoli sem se imela res super. Res, da vsa ocenjevanja niso bila najboljša, a v celoti sem nase zelo ponosna. Udeležila sem se tudi različnih tekmovanj in s tem osvojila veliko priznanj in nagrad ter z veseljem sodelovala na šolskih prireditvah.
Osnovna šola mi bo ostala v zelo lepem spominu in z veseljem se bom nanjo spominjala.
Ela Pestotnik, 9. a
